Zanimivosti

NARAVNI KIS

Naravni kisi so produkt metabolizma žive celice ocetnih bakterij in vsebujejo poleg ocetne kisline še druge snovi metabolizma, ekstraktivne snovi ter snovi, ki nastanejo med dozorevanjem, staranjem in dajejo kisu specifičen in polnovreden okus. Glavni sestavini kisa sicer sta voda in ocetna kislina. Vendar proizvod, ki vsebuje samo ti dve sestavini, še ni naravni jedilni kis, temveč le razredčena ocetna kislina. Ocetno kislino pridobivajo sintetično ali s suho destilacijo lesa, pravi jedilni kis pa nastane pri ocetnokislinski fermentaciji (pri vrenju) raztopin, ki vsebujejo etilni alkohol, kot so vino, jabolčnik, tepkovec, alkoholne pijače iz drugih vrst sadja, žitaric, itd.

ZANIMIVOSTI

Kis zavzema v prehrani važno mesto, saj predstavlja poleg soli pri nas najpomembnejšo začimbo. Z njim si okisamo zelenjavo, uporabljamo ga pri pripravi raznih omak, mesa, divjačine, itd. V poletnih mesecih pa je toliko bolj nepogrešljiv v gospodinjstvu, saj z njim konzerviramo različno zelenjavo. Kis je torej sredstvo za konzerviranje in začimba, ki jo poznamo že stoletja. Prve omembe segajo daleč v zgodovino. Zasledimo ga v bibliji – križanemu Jezusu ponujajo gobo namočeno v kis, Rimljani so ga uporabljali za pomakanje kruha in kot osvežilno pijačo razredčeno z vodo, naši predniki so dobro poznali njegove zdravilne učinke (obkladki, zeliščni kisi, masaže obolelega lasišča, itd), najstarejša najdba pa sega kar 8000 let pred naše štetje – v egipčanski posodi so znanstveniki dokazali rezidue (ostanke) kisa. Posebej zanimive so navedbe o uporabi kisa kot dezinficiensa. 1720-ga leta, ko je v Marseillu divjala kuga, je sedem tatičev oropalo trupla umrlih ne da bi se okužili, ker so za umivanje rok in telesa ter grgranje uporabljali kis. Leta 1830, ko je AvstroOgrski grozila epidemija kolere iz Rusije in 1884, ko se je pojavila kolera v Evropi, je dunajski dvor izdal odlok, po katerem je bilo potrebno roke po stiku z bolnikom in pa vso zelenjavo ter sadje pred zaužitjem temeljito izprati z vinskim kisom. V naši neposredni bližini – v hrvaškem lazaritskem samostanu Martinščica pri Reki pa se je še pred 50 leti dalo ob vhodu opaziti odprtine v vzidanih skalah, ki so bile napolnjene s kisom. Vanje so bolniki v karanteni metali zlatnike za nakup živeža in obleke. Čeprav še vedno posegamo po kisu v glavnem za kulinarične namene, pa se znova vračamo tudi k uporabi kisa v zdravilne namene in h kisu kot naravnemu a učinkovitemu čistilu. Kis v kulinariki je nepogrešljiv za solatne prelive, marinade in deglaziranje ter nenazadnje tudi za konzerviranje (sadja in zelenjave). Konzerviranje s kisom je preprosto in zanesljivo. V razmeroma močni koncentraciji kisline mikroorganizmi ne morejo obstajati. Zato se zelenjava ohrani nepokvarjena. Vendar kisla zelenjava ne ugaja vsem okusom. Če želimo manj kislo, kombiniramo postopek s pasterizacijo ali vročim polnjenjem.